Tri dena na race te nosevme zbrana,
so taga i bolka na pogledot srcen,
i sekoja kapka na tvojata rana
ko krvava zar ni kapese v srce.
Drugarite bea i morni i gladni
so zgoreni grla i svieni pleki
so tap bol se vpija vo ocite ladni
i zalea oti ne ke plamnat veke.
No jas znaev oti pak ke vivnat v zaroj
i borcite pod niv ke cvetat i rasnat,
v studenite utra ke great ko sonce
i nikoga nema da stijnat i zgasnat.
Poslednata vecer v planinskoto selo,
kaj borcite bea so dripava drea,
so plikovi zeski na stapal teski,
i smrsteni cela - zgaseni, mrazni
ko nivnite puski ukoceni, prazni,
i necujno, gluvo, ko zdusena reja
se tocese sepot od uvo do uvo:
"Utre, druze, v zori, strasen boj ne ceka,
a nie sme malku, - sal nekolku dusi..."
I koga ko igla ti probode usi -
Ti rastrese snaga i razmolska taga,
so lunjeni oci siroki i volni
gi rasece v nokta zdivenite molnji!
Ko togaj, ko togaj, o drugarko, pomnis -
v smrznatata vecer na proletta rana,
kaj nasata mladost i prvata radost
ja kosese luto kursumnata slana,
a ti celo zbrcka, ko tigrica ripna
i letna vo nokta krvava i crna, -
so svoite oci sto rigaa plamen
gi rastopi caskum celicnite zrna...
I posle! I posle - v poslednata vecer...
Jas nejkam da mislam sto potamu stana,
prostalniot sepot ti zamrzna v usni,
ti gorea oci pod vegite gusti!
So nivniot plamen i so kletva sveta,
na zaseda trgnav sred mojata ceta.
A utrinta koga zriv cela ni sprasi
ti ne bese veke v redovite nasi,
no skipea borci so odmazda zolcna,
i vidov! O vidov - koga bojot pocna
razvihrea site so tvojata sila -
ko eleni brzi i lesni ko ptica.
A tvoite oci se iskrea gnevno
vo nivnite potni, raspaleni lica...
Tri dena na race te nosevme zbrana,
so taga i bolka vo pogledot srcen,
i sekoja kapka od tvojata rana
ko krvava zar ni kapese v srce.
|
